Namen industrije 4.0 je, da tovarna postane boljša različica same sebe. Ne naslednji spaceX ali tesla, poudarja Joachim Hensch, nemški svetovalec za industrijo 4.0, ki je četrt stoletja delal v modnem velikanu Hugo Boss, od leta 2015 kot direktor največje tovarne v skupini, ki se je pod njegovim vodstvom prelevila v pametno tovarno.
Joachim Hensch bo glavni govornik na 1. konferenci Pametna industrija, ki jo v okviru Tovarne leta 21. maja pripravljamo v Kongresnem centru Celje.
Kaj bo glavno sporočilo vašega predavanja na konferenci Pametna industrija v Celju?
Veliko ljudi še vedno meni, da je digitalno ločeno od realnega sveta. Glavno sporočilo mojega predavanja bo, da digitalni dvojček svojega posla jemljite enako resno, kot jemljete resno svoj posel. Če ste lastnik podjetja, če delate v industriji, če ste z njo povezani …, se digitalnemu dvojčku posvečajte z enako skrbnostjo, kot skrbite za dogajanje v svojem realnem okolju.
Vsaka informacija, vsak kos papirja, vse informacije, ki ustvarjajo vrednost v organizaciji, naj imajo digitalnega dvojčka. Poznati morate vrednost tega in vedeti, kako za to skrbeti. Naša silicijeva različica in naša ogljikova različica sta danes za posel enako pomembni.
Koncept industrije 4.0 je bil predstavljen pred skoraj poldrugim desetletjem. Kje smo danes, koliko pametnejše so tovarne oziroma industrije zdaj?
Nemška vlada je leta 2011 koncept industrije 4.0 na sejmu v Hannovru predstavila kot orodje za obrambo pred proizvajalci iz Kitajske.
Z njim bi industriji omogočili, da bi tudi z razdrobljeno proizvodnjo prilagojenih izdelkov ustvarjala enako velike dobičke, kot jih prinaša visoko učinkovita množična proizvodnja. Kar je nasprotje samo po sebi.
Množična proizvodnja prinaša velike dobičke, ker je visoko optimizirana v smislu avtomatizacije, robotizacije, procesov … Razdrobljena naročila učinkovitost proizvodnje zmanjšujejo, s tem pa tudi profitne marže.
Na ta izziv se je usmeril koncept industrije 4.0. Da v vse bolj kompleksnem svetu in ob vse kompleksnejši proizvodnji profitne marže ne bodo manjše. Da se pri obvladovanju kompleksnosti opremo na tehnologijo, ki bo industriji pomagala zadržati velike dobičke.
Ko danes potujem po svetu, vidim tovarne, ki so uspešno vlagale v industrijo 4.0, si povrnile naložbe in ustvarjajo denar, pa tudi tovarne, v katerih so prepričani, da industrija 4.0 pomeni le uvedbo digitalnih stvari, torej programske in strojne opreme, interneta stvari in podobno. V takšnih denarja ne ustvarjajo, so pa odličen vir bogatenja ponudnikov programskih rešitev in druge IT-opreme.
Kot ugotavljajo pri McKinseyju, je neuspešnih 57 odstotkov projektov uvajanja industrije 4.0. Razlogi so tako v napačnih izhodiščih kot v uvedbi orodij in sredstev, zaradi katerih sam posel ne postane nič boljši.
Namen industrije 4.0 je, da tovarna postane boljša različica same sebe. Ne naslednji spaceX ali tesla. To zmotno prepričanje je žal močno uveljavljeno tako v razvitem delu sveta kot v razvijajočih se gospodarstvih.
Na svojih poteh po svetu še vedno opazujem tudi tovarne, ki so na ravni industrije 3.0, ali celo takšne na ravni 2.5. Se pravi, da proizvodne linije delujejo z malo ali brez avtomatizacije in robotizacije, digitalizacija pa je še zelo oddaljena praksa.
Kaj bi torej lahko rekli, kako pametne so danes tovarne v primerjavi z letom 2011?
Te, ki so uspešno uvedle načela industrije 4.0, so veliko pametnejše kot pred desetimi leti. Menedžerji razpravljajo in sprejemajo odločitve na podlagi podatkov, ne na podlagi občutkov. Zaposleni delujejo v veliko bolj preglednem okolju in imajo na voljo podatke v realnem času.
Za tiste tovarne, kjer se z industrijo 4.0 le spogledujejo, pa so stvari postale še težje. Prepad med njihovim analognim razmišljanjem in digitalnim, vse pametnejšim okoljem je z vsakim trenutkom globlji. Podjetja, ki delujejo na področju robotizacije in programske opreme, nove rešitve razvijajo z bliskovito hitrostjo, zaradi česar se tovarnam, ki industrije 4.0 niso zagrabile resno, še dodatno majejo tla pod nogami.
Kako industrijo 4.0 razvijati v prihodnje, da bo koristila čim večjemu delu gospodarstva?
Na podlagi svojih dolgoletnih menedžerskih izkušenj na prvo mesto postavljam izobraževanje. Tako v medijih kot v živo, na primer na konferencah, je o industriji 4.0 še vedno veliko besedičenja, ki se življenj praktikov v industriji ne dotika zares.
Ko sem se pred nedavnim pogovarjal z udeleženci mednarodne konference v Dubaju, tudi z nekaterimi predstavniki velikih jeklarskih družb, se je izkazalo, da nihče med njimi ne ve, kako bi z industrijo 4.0 izboljšal svojo tovarno.
Zato poudarjam pomen izobraževanja ljudi. Doseči moramo, da bodo ljudje razumeli, kaj ta ali ona rešitev v praksi pomeni za njihovo tovarno, kako jim bo pomagala izboljšati učinkovitost poslovanja in povečati dobiček.
Pomembno se mi zdi tudi, da v izobraževanje ljudi vlagajo tudi države. Kot denimo Singapur, kjer bodo izobraževanje o umetni inteligenci podprli s pet tisoč dolarji, v shemo pa se lahko vključijo državljani, stari 40 let in več.
Zakaj so se za to odločili in starostno mejo postavili tako nizko? Prepričani so, da niti tisti, ki so izobraževanje končali pred 15 leti, niso več kos današnjim hitrim spremembam, kaj šele starejši. Na ravni države so sprejeli odločitev, da bodo za vzdržno prihodnost družbe in večjo konkurenčnost gospodarstva poskrbeli z vlaganji v možgane zaposlenih in menedžerjev.
To je lahko dober zgled tudi za druge. Če bi sam bil minister za delo v Sloveniji, bi se zavzel za pragmatično krepitev znanj na področju industrije 4.0. Zaposlenim strokovnjakom v industriji bi omogočil praktična izobraževanja, da bi ti razumeli in uvideli pomen industrije 4.0 za njihov posel, kako lahko svoje delovanje na lokalni in svetovni ravni s tem izboljšajo.
